 |
Mwatandala uli? Kako ste predragi prijatelji?
tople pozdrave naših malawijskih angelov ter majske izpovedi naših prostovoljk. Mesec je minil hitro, pred parimi dnevi smo imeli predsedniške volitve (rezultate še čakamo, a je očitno, da bo morala zdajšnja predsednica Joyce Banda prepustiti predsedniški stolček enemu od svojih kolegov). Vreme se je ohladilo in naši otroci so ob vsem dežju zagotovo zrasli, vsak vsaj za en centrimeter :) Že govorim kot mariskateri starš; “ Joj, kako pa naši rastejo :)” V prvih dveh majskih tednih nam je v centru pri delavnicah pomagala naša ljuba Ajdica, nato pa je s težkim srcem in očmi polnih solz, odšla domov. Pravila je, da je to njena najlepša življenjska izkušnja, ki jo je ogromno naučila, o sebi, svetu, vrednotah in ji nasploh osrečila srce. Danes delim srčne izpovedi naših štirih prostovoljk. Prosila sem jih, da opišejo svoje občutke, kako so doživele našo ELO, delo z otroki, Malawijce ter Afriko nasploh. Pa si preberite njihove zgodbe, čudovite so, ne bo vam žal. :) TOPLO SRCE AFRIKE – MALAWI – TOPLI LJUDJE (Ana Erzar) Minilo je že kar nekaj časa odkar sem zapustila našo prelepo vasico Mazembe, ko me je Jana prosila, da na kratko opišem svojo izkušnjo in spomine. Moja prva reakcija je bila : ‘’Jana pa jaz ne znam pisati tako da me bodo ljudje začutili in si s pomočjo domišljije pričarali mojo pravljico.‘’ Pa sem razmišljala in razmišljala, kako bi to dala na papir....to je nemogoče! Včasih še povedati ne znam zdaj pa moram to napisati.Pa naj poskusim. Velikokrat si rečem, da sem se rodila v napačnem obdobju – precej prepozno :) To zimo pa se mi je zgodilo nekaj prečudovitega, nekaj tako lepega, da še sanjala nisem o tem. Vrnila sem se nekaj desetletij nazaj, v čas ko ni bilo vse možne elektronike, fensi avtomobilov, vse možne hrane, ki si jo lahko zamisliš in ko je bila elektrika redkost. Vrnila sem se v čas, ko so ljudje cenili prijateljstvo, dobroto in preprostost, ta čas je meni pričarala Afrika - Malawi. Ljudje v tej prelepi državi so tako srečni, prijazni in veseli, da so lahko poklepetali z menoj. Hitro sem dobila kar nekaj novih prijateljev, ki so me spraševali o mojem svetu. O tem kaj počnemo, kako zgleda življenje,… Vsi dnevi v Afriki so bili zame nekaj posebnega; vsak dan sem se kaj novega naučila, včasih sem bila vzgojiteljica/učiteljica, ki poskuša otročičke kaj naučiti, drugič sem bila mama, ki briše krokodilje solze in crklja na kolenih, postala sem tudi zdravnica, ki obvezuje rane, kuharica, ki mora nahraniti prijatelje, vrtnarka, ki se uči kako in kam kaj posejati in prav vsak dan presrečna Ana, ki se z otroci podi naokoli. :) Zaupam vam še trenutek, ki me je zelo ganil in mi potrdil, da je bil odhod v Afriko moja najboljša odločitev v življenju. Naj vam najprej povem, da so Afričani - Malawijci zelo verni ljudje. Vera jih drži pokonci, zato je tam skoraj obvezno, da se v vasi udeležiš maše, se predstaviš vsem vernikom in z njimi malo poklepetaš. Tako smo že prvo nedeljo odšli k maši in se predstavili. Pastor Peter nam je izrekel tako lepo dobrodošlico, da me je kar stisnilo pri srcu. Povedal nam je, kako je počaščen, da smo prišli ravno v njihovo vas, da smo se doma odpovedali vsemu luksuzu in prišli živet to preprosto življenje. Počutila sem se tako lepo sprejeto in pri srcu mi je bilo toplo, kot že dolgo ne. Zame je bila to nepozabna izkušnja, ki me še danes polni z energijo in pozitivo vsak dan. Ob misli na vso toplino, ki sem jo dobila tam in vse angele, ki so me držali pokonci tudi ob težkih trenutkih, se mi še danes po licih vlijejo solze. Hvala ELI, da mi je omogočila to doživetje, hvala vsem angelom, ki ste me polnili z otroško norostjo in srčnostjo. Hvala vsem, ki ste bili z mano. Ana Erzar |
 |
MOJA AFRIKA (Valentina Slodnjak)
Že nekaj let sem imela veliko željo, da obiščem Afriko. Želela sem storiti nekaj dobrega ter bolje spoznati afriško kulturo in njene ljudi. Da bi jih spoznala pobliže in ne verjela samo tistemu, kar je zapisano v medijih. Po tehtnem razmisleku sem se odločila za Društvo Ela, v toplem srcu Afrike - v Malawiju. V velikem pričakovanju enomesečnega potovanja v Afriko, sem že mesece poprej brala objave na ELI; Janine bloge, spoznavala njene projekte ter seveda preko raznih knjig spoznavala Afriko. Ko pa sem prispela na ta prečudovit košček zemlje sem ugotovila, da me v bistvu nič ni moglo pripravit na to potovanje. Ko sem odhajala tja sem razmišljala samo o tem, kako bom naredila nekaj dobrega za male luškane otroke, kako jih bom česa naučila. Na koncu te dogodivščine sem pa uvidela, da je Afrika tista, ki me je naučila tako veliko stvari katerih poprej nisem poznala. Spoznala sem zares srčne ljudi, ki so zaljubljeni v življenje, v mati naravo, en v drugega. Doživela sem tisoč in eno dogodivščino in preživela najlepši mesec svojega življenja. Veste Afrika ima posebno auro, ko si tam je težko, da se vse skozi ne smejiš. Ljudje, ki te obkrožajo,pa naj bodo stari eno leto pa osemdeset, stare mame brez zob pa prav takšni otroci, odrasli, vsi se smejijo, pojejo in se predvsem ne ukvarjajo z nepotrebnimi skrbmi, v čemer smo mi pravi profesionalci. Šele na takem potovanju, kjer si v središču vasi ter živiš z domačini, kjer te pater pride povabit k maši, kjer te vaščani blagoslovijo, da boš v svojem življenju srečen, izpopolnjen; takrat spoznaš Afriko v pravem pomenu besede. Takrat uvidiš, da je “razvitemu svetu” Afrika bila vedno predstavljena kot revna, uboga, žalostna, brezupna celina, na koncu pa ugotoviš, da smo ravno mi - razviti del sveta tisti “ubogi”. Afričani so srečni v pravem pomenu besede in veliko se lahko o življenju naučimo od njih. Prav tam na črni celini, v toplem srcu Afrike, kjer te vsakdo vzljubi, tam kjer ni človeka, ki za tabo ne bi nasmejano vzklikal' 'mambo"/(kako si) in ti dajal roke v pozdrav, tam, kjer na vsakem koraku za par centov kupiš najbolj sladke banane na svetu in se po dopoldanskem ter popoldanskem poučevanju otrok, vržeš še v rajsko jezero Malawi, ja, tam imaš občutek da se svet zaustavi, umiri in življenje postane lepo. Tam sem se zaljubila v življenje, v Afriko in še se bom vračala v toplo srce le te, v Malawi, k naši Jani in ljubim angelom. Prilagam citat, ki zares najbolj jedrnato opiše moje potovanje in doživetje Afrike. "I never knew of a morning in Africa when I woke up that I was not happy". –Hemingway (“Ne pomnim dneva, ko sem se v Afriki prebudil, da ne bi bil srečen” Ernest Hamingway) Valentina Slodnjak |
 |
AFRIŠKA TOPLINA IN SRČNOST (Špela Vidmar)
Toliko širokih nasmehov, toplih objemov, prijaznosti, drugačnosti v pravem pomenu, spoznaš šele, ko se odpraviš v prečudovito afriško državo Malawi. Moja pričakovanja so bila že na začetku velika vendar, da se bom vrnila s takšnim navdušenjem, si pa res nisem mislila. Ne bom pozabila prve vožnje z minibusom, kateri je bil naložen do vrha, mi pa smo sedeli skoraj en čez drugega, voznik pa je še kar ustavljal in pobiral nove potnike. Med vrečami sadja, riža, paradižnika sem neprestano gledala, kje se bo prikazala kakšna kokoška, teh se namreč bojim. Zaradi njih se mi verjetno še danes smeji cela vas Mazembe, saj se vsi spomnijajo moj beg pred njimi. Na koncu pa sem prav uživala v vožnji z avtobusi in dogodivščinami na njih. Prav tako me je prevzelo afriško petje ob nedeljskih mašah. Kakšni neverjetni glasovi ter ob njih zvoki afriških bobnov. Mislim da bi še neverniki pri nas hodili k taki maši in poslušali te neverjetne afriške pesmi. Največji sončki pa so seveda otroci. Polni radosti, hvaležnosti in željni igre. Občutek je res neverjeten, ko že po tednu dni vidiš kako napredujejo s podpisovanjem, računanjem, risanjem. Otroci med seboj znajo deliti stvari in skrbeti za mlajšega brata ali sestrico, čeprav ima ta morda le kašnih par mesecev. Komaj čakajo Eline dopoldanske in popoldanske aktivnosti z žogo, igrami in raznimi tekmovanji s katerim si lahko zaslužijo tudi nagrado. Pravo zadovoljstvo je, kako lahko polepšaš dan otroku z enim zvezkom, svinčnikom ali majčko. Da je bil moj obisk nepozaben je poskrbela tudi celotna Elina ekipa in prostovoljci. Bili smo kot prava družina, s katerimi obroki ne bi bili tako dobri, noči tako varne, izleti tako zanimivi, pogovori tako odprti in sproščeni. Res zanimivo kako lahko skleneš tako močne vezi v samo parih tednih skupnega bivanja. Pogled na prečudovite barve narave, mirno pokrajino obdano s hribi, jezerom, rekami, nasadi bananovcev, mangov, riževa polja, močne ženske, katere nosijo vodo iz bližnjih vodnjakov, vse to me je res prevzelo. Po vrnitvi domov pogrešam te srečne in srčne ljudi, kateri so hvaležni za vse tisto kar imajo, čeprav to ni veliko. Pogrešam tople objeme in iskrene poglede in vedno znova ob misli na vse to, vem, da se moja pot tja še ni zaključila. Špela Vidmar |
 |
AFRIKA-MOJ RAJ (Daša Ferš)
Že nekaj let sem prostovoljka v več organizacijah v Sloveniji in že od srednje šole sem želela biti prostovoljka tudi v tujini. Nekaj me je vleklo v Afriko in končno sem našla organizacijo, ki me je takoj pritegnila. Afriko sem si predstavljala kot deželo na drugem koncu sveta, kjer sta življenje in kultura drugačna kot tu. Kot deželo, kjer se na nek način čas ustavi in so pomembne stvari tiste, ki so zares pomembne. Nasmeh, ki ga nameniš sočloveku, prijazne besede, pozdrav. Pomoč prijateljem, kot tudi pomoč mimoidočemu človeku v stiski, deljenje zgodb in izkušenj. Zdi se mi, da sem ravno to našla v ''naši'' vasici. Težko na kratko opišem svojo izkušnjo v Malaviju. Tam sem bila 9 tednov in v tem času se je zgodilo ogromno stvari, ki jih ne znam opisati, ne znam ubesedit. Toliko različnih občutkov in veselja, toliko novih izkušenj in novih ljudi je zdaj v mojem življenju. Uživala sem, ko smo dopoldan učili otroke in so se nam na koncu nasmejali ter znova prišli naslednji dan. Otroci, ki so hodili k nam popoldne so pa pravi sončki, ki so učili tudi mene; naučili so me kako se reče stvarem v Chitongi, igre, ki se jih igrajo v prostem času ter kako lepo je deliti stvari z drugimi. Zelo sem vesela, da sem naredila tisti korak – stopila v neznano in kupila letalsko karto in dejansko odšla nekam, kamor sem si dolgo časa želela. Spoznala sem ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabila in dobila sem super prijatelje, za katere vem, da se lahko vedno in v vsaki situaciji zanesem. Spoznala sem, kako malo je v bistvu potrebno in kako velike so majhne stvari in pozornosti, da začutim in lahko rečem '' zdaj sem pa vesela, zdaj sem srečna''. Izkušnja je bila nepozabna in iskreno sem hvaležna, da sem lahko bila za nekaj časa del skupine, del ELE. Z veseljem se bom še vračala. :) Daša Ferš |
 |
AFRIKA - MOJ DRUGI DOM (Ajda Rehberger)
Ne vem ne kako, ne kje začeti mojo trimesečno afriško zgodbo. Pred malo več kot tednom dni sem prišla nazaj v Slovenijo, vsekakor je bil to ogromen kulturni šok in dejstvo, da nisem več v naši čudoviti vasici Mazembe. Neverjetno je, kako zelo so Malavijci prijazni, odprti, nasmejani ljudje. Vsak dan so me pozdravili z nasmehom na obrazu. Sploh so bili veseli, ko smo se s puncami naučile nekaj njihovega jezika. Tako smo jih pozdravljale v Chitongi ter jih nasmejale, ko smo se učile novih besed in izrazov. Nikoli ne bom pozabila iskrenih nasmehov otrok, kako so mi pritekli v objem in me stisnili. Samo stisnili so me k sebi in klicali moje ime. V očeh so imeli iskrice, kar kipeli so od veselja, ko je prišel čas, da gredo proti ELI.Otroci so res neverjetni. Znajo se igrati, znoreti in biti pač otroci, po drugi strani pa so zelo odgovorna mala bitja. Ko je punčka stara kakih 5 let prinesla svojega 14 dni starega bratca na hrbtu, zavitega v chitenge, in ji ni bilo težko skrbeti se zanj, speachless! Skrbijo za mlajše otroke, med seboj si pomagajo, razdelijo košček pomaranče na 10 delov, tako da dobijo tudi najmlajši nekaj. Kaj vse sem se doživela...videla sem vzhajati polno luno, tisto mogočno oranžno kroglo, ki se je dvigala iz jezera, umivanje zob pod zvezdnatim nebom, samo pogledaš naravnost in vidiš na milijone zvezd in utrinkov. Naučila sem se vrtnariti, vršičkati paradižnik, kositi travo, seveda ne s kosilnico :) To je samo kratek opis moje zgodbe. Dejstvo je, da sem si v vasici Mazembe ustvarila še eno družino, družino prečudovitih otrok in ljudi, ki jih neskončno pogrešam in h katerim se bom z veseljem vračala. To je šele začetek moje malavijske zgodbe. Tionanengi sonu sonu (Kmalu na snidenje) Ajda Rehberger |
 |
Tako, a vidite kaj naredimo ljudem, ki pridejo k nam? :) Vse se zgodi z ljubeznijo, predanostjo, preprostostjo in s časom, ki si ga vzamemo en za drugega. To je to; odprtost, srčnost in čas - recept za dobre odnose, polno življenje in dobro opravljeno delo.
Srčna hvala vsem finančnim podpornikom, ki ste nam v preteklem in tem mesecu stopili ob stran, brez vas nam ne bi uspelo. Bodite blagoslovljeni v vsem česar se lotevate in srčna hvala, da smo v vaših mislih. Po vseh čudovitih besedah pa še šopek slik naših ljubih :)
Radi vas imamo, močno! Jana Dular -Društvo Ela in angeli :)
|
