Živjo dragi prijatelji,
z vami bi rada delila zgodbo naše prostovoljke Mojce, po moje boste za teh par minut branja njene zgodbe postali naši Mazembčani :)
Zgodba je na tej strani, kot tudi prilepljena spodaj :) : www.drustvoela.org/kontakti-preteklih-prostovoljcev
Pod isto omenjeno povezavo so še zgodbe naših dragih Elovk, ljubih punc z neumorno pozitivno energijo, ki so postale naše članice. vse info/kontakti prostovoljk, ki vam bodo pomagale pri pripravah, da boste postali Elovci še preden boste prišli v Malawi :) Seveda vam je bodočim prostovoljcem vedno z dobro voljo na voljo Elina slovenska predsednica Bernarda Nemec na bernarda.nemec@gmail.com
Hvala lepa ljuba dekleta za vso pomoč in vnemo, res vas cenimo iz naših src!
z vami bi rada delila zgodbo naše prostovoljke Mojce, po moje boste za teh par minut branja njene zgodbe postali naši Mazembčani :)
Zgodba je na tej strani, kot tudi prilepljena spodaj :) : www.drustvoela.org/kontakti-preteklih-prostovoljcev
Pod isto omenjeno povezavo so še zgodbe naših dragih Elovk, ljubih punc z neumorno pozitivno energijo, ki so postale naše članice. vse info/kontakti prostovoljk, ki vam bodo pomagale pri pripravah, da boste postali Elovci še preden boste prišli v Malawi :) Seveda vam je bodočim prostovoljcem vedno z dobro voljo na voljo Elina slovenska predsednica Bernarda Nemec na bernarda.nemec@gmail.com
Hvala lepa ljuba dekleta za vso pomoč in vnemo, res vas cenimo iz naših src!
Evo tule sledi pa Mojčina zgodba;
Vasica Mazembe – kraj, kjer sonce sije tudi ponoči
Zunaj se počasi dani. Ptički veselo vadijo svojo melodijo, njihov nabor je zelo pester, od tistih malih piskajočih glasov, do močnih in dolgih žvižgov, kot bi prihajali iz piščalke. V daljavi se sliši mehko šumenje jezera Malawi. Danes ni preveč razburkano, zato bo najbrž kmalu moč slišati bobnanje in glasno prepevanje ribičev, ki se bodo, v svojih značilnih ozkih čolnih, izdolbenih iz enega samega debla, vračali iz nočnega lova na nadvse popularno malo ribo, imenovano usipa.
S prostovoljko Majo se vsaka s svojim dnevnikom v torbi in skodelico čaja v roki, odpravljava po ozki stezici, ki mimo posameznih lesenih domovanj, vodi do jezera. Ko prispeva tja, se na jezerskem obrežju že tre množica ljudi, ki nekateri z vedri, drugi s škafi, najbolj zagreti pa kar s piskri, ki bodo romali direktno na ogenj, nestrpno pričakujejo tako opevane ribe-usipe. Pogled na to množico je res pisan, ženske so v živobarvnih krilih, otroci prav tako v zelo barvitih premajhnih ali prevelikih majčkah ter kratkih hlačah ali krilcih, kupljenih na enem izmed četrtkovih market dnevov v bližnjem mestecu Kande.
Ko tako srkava močan malawijski čaj in opazujeva gorečo kroglo, ki se na obzorju hitro dviguje iznad jezera, pride mimo gruča nasmejanih ženic s piskri, polnimi rib, na glavi, ki v en glas pozdravijo v jeziku chitongA: »Mwayuka uli?« (kar v prevodu pomeni »dobro jutro, kako si?«) Midve sva seveda pridno vadili pozdravljanje, in obe v en glas odzdraviva »Ndayuka umampha kwalimwe?« (v prevodu, jaz sem dobro, kako si pa ti?) Iz njihove strani sledi »Ndayuka umampha« (v prevodu »zelo dobro«), na kar z najine strani sledi odgovor »Yewo, Yewo« (hvala enako).
Zlati žarki rdečega sonca so medtem že dodobra ogreli obalo jezera in prijetno božajo najine bose noge, zakopane v zlato lesketajoči se topel pesek.
Vem, da se sliši že prav malo kičasto, ampak prav takšna so lahko jutra ob malawijskem jezeru, ki sicer razen tega, da ni slano, povsem spominja na morje, tudi po svoji velikosti, saj meri kar za dve Sloveniji.
Vendar pa niso samo jutra tista, ki ti napolnijo baterije. Vsakršno srečanje z mamo, ki z, v blagu Chitenge (njihovo značilno ruto) poveznjenim otrokom na hrbtu, velikim vedrom, polnim kasawe, njihove glavne poljščine, na glavi ter še ravnico na rami, hiti s polja domov kuhat kosilo za vsaj 6 ali več lačnih ust. Kljub utrujenosti, sta njen glas in obraz vedno preplavljena s toliko sreče in veselja, da te je srečala, da te nikakor ne pustita ravnodušnega. Tvoje ustnice se tako kar avtomatsko razpotegnejo vse do ušes.
Potem so tu seveda otroci, ki v skupini pridirjajo za tabo in že od daleč vpijejo tvoje ime. Ko te dohitijo, se ti kar po trije obesijo na vsako roko in božajo tvojo svetlo polt. Prav lepo jih je videti, kako se vsi umazani in v razcapanih, že davno ponošenih oblačilih, brezskrbno podijo po plaži, ponosno pokažejo ribo ali dve, in se vneto nastavljajo objektivu fotoaparata in naglas kričijo »Kudžambula, Kudžambula«, kar v prevodu pomeni slika, slika.
To so otroci plaže, otroci peska, ki »na srečo« ne vedo, kaj je to računalniška igrica, kaj so Barbike in kaj električni avtomobilček. Njihove igrače so običajno pesek, ribe, kamenčki, travne bilke, kosi zavržene plastike in polivinila ter celo bankovec za 20 malawijskih Kwach (5 centov EUR). Tisti malo starejši, znajo iz embalaže včasih narediti pravo mojstrovino. Na poti iz Kandeja sva tako z Majo nekega dne srečali fantka, ki je iz kartonaste embalaže, v kateri prodajajo pivo, izdelal pravi mali tovornjak z vsemi detajli, spet drugič mi je neki fantek pred objektiv ponosno nastavil čisto pravo kolo, narejeno iz slamic in travnatih bilk, zopet z vsemi detajli,m kot so pedala, veriga ipd. V sosednji vasici sva bili nekoč priča pravi nogometni tekmi, v kateri so bili igralci kar zamaški od steklenic Fante ali piva, za drese pa sta iznajdljiva dečka uporabila kar liste evkaliptusa. Igre sta se lotila s takšno resnostjo, da smo tudi vsi ostali opazovalci, celo domačini, ki so siceri precej glasni, z odprtimi usti, v pričakovanju novega gola, nemo opazovali napeto dogajanje. Vsakršno tako odkritje kakšne nove doma narejene preproste igrače, me je tako za trenutek popeljalo nazaj v otroštvo, ki sem ga s svojimi vaškimi vrstniki prav tako večinoma preživela na prostem, ob gradnji številnih hišk in domov na drevesu, pod drevesom ipd. Takrat se zopet zavem, kako srečna sem, da mi je bilo dano izkusiti svet brez vsega tega materialnega »luksuza«, ki nas je oropal te čudovite preprostosti in nam na tako prefinjen način, zahrbtno ukradel ta čudovit občutek notranje sreče in miru.
Prav posebno doživetje so tudi večeri, ko na vasico Mazembe pade noč in so ognji pred lesenimi kolibami, na katerih si domačini pripravijo večerjo, edine svetlikajoče se lučke, ki pričarajo neko prav posebno spokojno in toplo ozračje. Prijazni domačini, ki v gručah posedajo okrog ognja, te z veseljem prijazno povabijo v svojo sredino in z velikodušnostjo s tabo delijo svojo skromno večerjo. Tako, kot že na vsakem koraku, ti zopet dajo tisti prijeten topel občutek sprejetosti in veselja, da si postal eden izmed njih, pa čeprav so ti pred dobrim tednom, komaj prvič stisnili roko. Ko tako sediš med njimi, imaš občutek, da te kljub vsej črni temi, obseva in močno greje tisoč sonc, ki so naseljena v prav vsakem izmed njihovih src. Nadvse zanimiv občutek vasice, kjer sonce sije tudi ponoči.
Hvala ti Jana, hvala vasica Mazembe in predvsem hvala vsem otrokom ter drugim njenim sončnim prebivalcev za to lepo izkušnjo, ki ste mi jo omogočili, da sem lahko zopet našla in začutila v sebi ta notranji mir in srečo.
Mojca Zajc
