magični čarobni palčki with blinki in jasmin

več o magični čarobni palčki Palo Santo pa v oddaji Klepet ob kavi https://www.youtube.com/watch?v=IRlvnbfwslk in na spletni strani www.palo-santo.si

foto: Blinki

bliža se koledarsko poletje

Včeraj smo vstopili že v Terceno JUN TZI'KIN...sporočam ti, da plavam s tokom.....




Nekega dne ugotoviš, da imaš dovolj življenja, v katerem ni veselja zate ... v katerem ni tebe ... v katerem samo prestajaš kazen za kaznijo, saj odrešitve ni in ni.
No, ne ugotoviš tega sam ... sploh ne ... temveč te Duša nežno, a dovolj učinkovito spravi do hrepenenja, o katerem se ti ni niti sanjalo ... da te v globinah zažgečka ... zmoti navidezni mir ... in prebudi brbotanje pod površjem.
Premišljuješ, da mora obstajati nekaj več ... nekaj zate ... nekaj, kar je za devetimi gorami in devetimi vodami še vedno mistično, magično in obljublja boljše življenje.
Pride dan, ko je inspiracija na višku, ko bi ... vse ... a se naslednji dan zbudiš v isto nočno moro, kot si jo doživljal-a pred tem.
Mrmraš znani napev: "Saj bom, mhmmm, ko bom boljše volje, ko se bom bolje počutil-a ..."

Opazuješ ljudi ... sebe ... gubice na obrazu ...
Preštevaš spomine, nanizane na ogrlico ... in opaziš, kako bledijo tisti posebni ...
Namesto budilke te nekega dne zbudi glasen: "F... off!"
Dvigneš se ... razkurjen-a, ker veš, da tako ne gre več naprej.
Duša se nasmehne.
Slišal-a si.
Ne nasedaš obljubam o sanjskem življenju, a en mali delček tebe izzivalno provocira z vprašanjem: "Kaj pa, če res obstaja? Kaj si pripravljen-a narediti, da to spoznaš, doživiš?"
"Vse!" prileti iz globin.
Ups ... močna je tale pogodba.
Aneksa ni.
In ga ne bo.
Prvi korak.
Vzpon na sveto goro.
Seveda nimaš kondicije ( beri: izkušenj)
Hitrost odločitve je prehitela razum.
Imaš čas za obžalovanje?
Ne.
Tvoja Osebna Legenda se rojeva in moraš biti zraven.
Čutiš.
Slutiš.
Okolica zmajuje z glavo ... saj veš, kaj pomeni ta pogled ... utrgalo se ji je
Naenkrat vsi vedo, kaj potrebuješ, kako bi moral-a živeti, kaj bi bilo dobro ...
Počutiš se kot derviš, na katerega so navlekli dvajset oblek in se komaj premika ... in začneš se vrteti ... to znaš ... odvrtiš vse cunje strahov in razcapanke ležijo na tleh ... a ti ni več mar.
Naprej, samo naprej.
Včasih ni časa za vdih in izdih, enkrat je beg, drugič predaja, tretjič skoraj smrt ... toda nekaj te žene naprej ... daleč stran od vsega znanega, čeprav te pretresajo stoletni strahovi, vgnezdeni v kolektivno podzavest, ki te poskuša prepričati, da si tudi ti eden, ena od njih, ki trpijo.
Pa si res?
Enciklopedijo bi lahko napisal-a na temo trpljenja ... a se ti ne da več.
Dojameš, da Si Eden in Edini na tem svetu, ki lahko razume Sebe.
Ni psihologa, terapevta, psihiatra, ki bi razumel centrifugo v tvoji glavi in ti pomagal nastaviti pravi program.
Veš zakaj?
Ker ga ni?
Ker si izstopil-a iz programov in je spontanost način bivanja.
Ker ti ni mar, kaj mislijo oni ...
Ker nimaš časa za nobeno drugo življenje razen svojega, celo zmanjkuje ti ga.
Pregrešno ... za marsikoga, ki te opazuje.
Saj vendar ne moreš ... uspeti, lepo živeti, uživati in biti hvaležen-a za vsak dan, ko pa toliko ljudi trpi.
Ravno zato ...
Ravno zato, dragi moj, draga moja ... da jim pokažeš, da jim morda res ni treba toliko trpeti ...
Zato si nekoč trpel-a ... tudi ti ... da ne bi bil-a slučajno kdaj vzvišen-a nad trpljenjem drugih, a nič več kot to.
Opazujem svet.
In razumem, čeprav imam z razumevanjem težave celo življenje ... razumem, kaj pomeni biti živ, prisoten ... in seveda srečen, zaljubljen, bogat v srcu in duši ... početi stvari z radostjo majhnega otroka, ki mu je dovoljeno vse.
In Bog nam dovoli vse, da bi le bili srečni ... mi smo tisti, ki se skrčimo kot svilena ruta, če jo operemo v prevroči vodi ... toda v njej je še vedno svila ... vsaka nit je tam, kjer je ...
Zato, duhovnosti ni tam, kjer je povsod praznina ... temveč tam, kjer je gosto, nasičeno življenje ... s čim ga boste nahranili in oplemenitili, je odvisno od nas.
Vedno je bilo ...
Ja, osamljena je pot duhovnega bojevnika, bojevnice ... a vseeno lepa .. še bolj pa je osamljena pot, tlakovana z vprašanji: "Kaj bodo rekli, če se opogumim in vzamem življenje v svoje roke?"
Veste kaj?
Naj te sploh ne zanima ... saj te tudi takrat, ko bom praznovala svoj uspeh, ne bo zraven ... ne bi zmogla prenesti pogleda na to, da mi je uspelo.
Nič hudega. :)
Toda tisti, katerih oči žarijo, ko so z mano ...  imajo vedno prostor v mojem  življenju in srcu.
Amen

Vesna Nefermis