SPIRITUALNI DOGODEK LETA

Vsi, ki smo tu, na Zemlji, smo odgovorni za to, kar se dogaja.
Oziranje stran, zanikanje, zatiskanje oči pred resnico, nas ne bodo pripeljali nikamor.

Soočamo se z marsičem, kar se dogaja in marsikaj ostaja nerazumljeno logiki, razumu.

Evolucija se vedno nadgrajuje ... po vseh naravnih zakonih.
Dokler nekdo ( človek ) ne pomisli, da je pametnejši od Narave in jo začne uporabljati za svojo korist, namesto da bi hvaležno sprejel Njene Darove in bi kljub vsemu imel vsega dovolj, vibracija pa bi bila nekaj čisto drugega.

Ranili smo naravo, Zemljo, toda nehote s tem zadajamo smrtne rane tudi sebi.
Izgubili smo stik z božanskim, s svetim, zanikamo tudi to, da vendarle ne bi zmogli sami ... tako zelo veleumni smo.

Toda, en sam korak predaleč, nas lahko odpihne iz izjemno potrpežljivega hrbta Matere, ki nas neskončno ljubi.

Živa je, tako kot je živ vsak njen otrok, kamen, roža ali drevo ... žival, planet .... človek.

In do mame bi morali biti spoštljivi.

Rojeva vse, kar potrebujemo ... da smo preskrbljeni.

Stokamo, jamaramo, tožimo nad krutostjo sveta, toda mi sami ga soustvarjamo takega.

Z nezmožnostjo pogledati v sebe, v svoje globine, v to, da moj dih doseže tvojega in se v etru prepleteta.

Usoda človeštva je negotova.
Mnoge civilizacije so utonile, izpuhtele, ker so šle predaleč ... od sebe.

V imenu človeštva ne moremo govoriti NIČESAR, dokler za tem ne stoji naše iskreno dejanje biti to, kar smo.
Videti se v takšni luči, kot smo.

In to, kar ponavljamo nekateri že leta, je dejstvo, da se SVET NE BO SPREMENIL, če ga bomo gledali zviška, od daleč ... ker je svet v nas.

Mikrokozmos je v makrokozmosu in obratno.

Planeti so v meni in jaz sem v njih.

In ko bom sebe pogledala v oči, četudi izberem ogledalo, in si rekla:" Zdaj pa dovolj bežanja od sebe" in začela uporabljati to izjemno modrost, ki jo mnogi niti ne prepoznajo ... pa čeprav je v VSAKEM OD NAS, bom svetu dala največ.

Ne morem ga obtoževati, kako krut je, ker s tem obtožujem sebe, ker nisem ničesar naredila pri sebi, da bi bilo bolje.

To, kar nas Življenje v resnici uči, je Pravljica, ki obstaja, da jo zaživimo ali smrt, ki nas bo v ognju prepobrazbe naučila cenjenja vsega, česar ta hip ne vidimo.

Izbiramo.

Sovražnikov ni.
Vsi smo ljudje, ki igramo vloge, ki smo jih izbrali.

Edini, ki bi se ga morali res bati in je vreden naše pozornosti vsake sekunde, smo mi sami.

Od nas izpuhteva v obliki misli vse, na kar pomislimo....

Lahko rečemo, da smo naredili "štalo" ... lahko pa pospravimo in poskusimo na novo.

Zakaj?

Ker smo spotoma malomarno izgubili še enega zaveznika in to je Čas.
Beži kot nor, saj si ne dovoli, da bi ga dohitelo naše brezumje vladanja vsemu.

Kje so ljudje od nekdaj iskali pomoč, ko so bili na robu prepada?

Pri Njem, pri Bogu....četudi nikoli prej niso pomislili nanj in ga celo zasmehovali, zanikali....

Toda, če bi vedeli, da je Bog VSE, KAR NAS OBDAJA, KAR SMO, KAR VIDIMO, bi bili prijaznejši do sebe, soljudi, rastlin, živali.

Kot civilizacija lahko izginemo ... hitreje od pene v kapučinu .... če se Nekdo odloči, da nismo dojeli kljub vsem opozorilom, učenjem .... toda nobene možnosti, da bi pokazali s prstom na kogarkoli tam v nebesih, ne bo, kajti naša Izbira je to ... v resnici vseh resnic. Narava išče in ponuja samo ravnovesje in VEDNO GA BO USTVARJALA....četudi to za nas pomeni doživljati grozote naravnih pojavov in podobno....

Če imaš lačno divjo zver, zaprto v kletki ... je logično, da ko se kletka odpre, ne boš blizu in čakal, da te oblizne, ker te ne bo...to nam je logično, kajne?

Naravi pa "zaupamo", da bo poskrbela, in poskrbi, a po svoje ....tako kot zna ...

Naivno mislimo, da bomo preživeli ...

In šele na smrtni postelji ali ob neozdravljivi bolezni pomislimo na Boga ... na odrešitev ....

Kaj če bi malce prej ... ?

Zavest ljudi spi ... zimsko spanje ....

Nekaterim ni vseeno in trkamo, prebujamo, spodbujamo, rešujemo ... toda premalo nas je, da bi dosegli kritično maso ... ki je nujna.

Dostikrat na seminarjih ponudim zgodbo o opozorilu, da se morajo vsi naučiti plavati, ker obstaja možnost velikih poplav. Tisti, ki dojamejo resnost sporočila, seveda opravijo vse naloge, tisti, ki se jim zdi vse skupaj za lase privlečeno, udobno živijo naprej...toda ko pride ogromno vode, tisti prvi plavajo ...poskušajo se rešiti, tiste druge pa zagrabi panika in jih vleče navzdol.
Kaj storiti, ko je ogroženo tvoje življenje?

Ima smisel "biti dober" in potopiti se z nekom, ki se ti je smejal?
Ali ima smisel preživeti in rezultat prepustiti nekomu drugemu?

Pokazati zakon vzroka in posledice?

Dopuščam ... odločitev....

29.11. je datum, ko laho premaknemo Zavest bližje k sebi, bližje k temu, kar smo.

Zakaj tako velik dogodek?
Zato, ker ima množica moč.

Lahko je rušilna, lahko pa postavi nove temelje svetu.

En sam je pred 2000 leti poskušal prebuditi zaspano zavest, in mislimo, da mu ni uspelo.

Po moje mu je, saj je v naših srcih ostal do danes....in Upanje, vseeno ostaja.

Če se enkrat vse poruši in ostanejo kolektivni spomini ohranjeni .... povejte prosim, po čem si vas bodo zapomnili ?

Samo tipam ... in na glas premišljujem ....

Vabljeni na dogodek, ki ga vidim kot kapsulo energije, skoncentrirano v tisto, kar se preko občutkov lahko poimenuje "Stik z Božansko Zavestjo"

Kako vem?

Tam bom ... z vsemi, ki nam želijo pomagati in so z menoj "pisali" te Besede.

Vesna Neferamis