Čarodejka z rubinastim prahom
84.
Oblekla se bom v besedo,
ovila v tančico žametnega božanja
nedolžnega hrepenenja duše,
ki zna zašepetati vetru
da se počuti zaljubljeno.
Oblekla se bom v besedo,
da me grejejo,
ko me mrazi od sovraštva,
ki ga ljudje pošiljajo kar tako,
spotoma…
Oblekla se bom v besedo,
ko bom krvavela
od nerazumevanja
mojih dragih,
kadar jočem brez veze
in se mi ne ljubi razlagati,
zakaj in čemu.
Naj me nežna svila boža,
hladi moje rane
in blaži bolečino vsakokrat,
ko se izognem sulici žaljivke.
Oblekla se bom v besedo,
ko bom v žametni črnini žalovala
za vsem,
česar nisem ušpičila,
takrat, ko bi lahko,
kajti danes,
ko sonce zahaja,
mi je žal,
da mu nisem spotoma pomežiknila,
saj je edino,
ki ve,
zakaj sije tako zvesto in vdano,
pa čeprav smo sitni ob
dežju in soncu enako.
Oblekla se bom v besedo,
in nekoč se bo našel nekdo,
ki bo pobral razcefrano knjigo,
ker mu bo sedla v srce,
saj je taka le ona sama.
Oblekla se bom v besedo.
Samo to poznam…
Za konec, namesto poljuba:
»Rada vas imam«.
Prerokba: »Kaj, ko bi danes malce pogledala naokoli? Tisto, kar iščeš, ni na tleh, kamor usmerjaš pogled v strahu, da ne bi videli tvoje resnične lepote. »
Ni komentarjev:
Objavite komentar