NEKOČ SMO BILI VSI V GALAKTIČNEM VRTCU

87. BUDNICA ZA DANES

Šepetalka

Nekoč smo bili vsi v galaktičnem vrtcu za mlade duše. Vzgojiteljice so nam dale posebno domačo nalogo. Izbrali smo si planet, na katerem se lahko naše duše o življenju največ naučijo. Nekateri so odpluli na Venero in še danes pojejo o lepoti in ljubezni.

Lunini otroci češejo ogrinjalo svetlobe biserno bele Lune, ki jim v dolgih večerih vsa žareča pripoveduje pravljice o lepotah vesolja prepletene z galaksijami… mogočnih prehodov.

Otroci Sonca razvrščajo žarke in ves čas pojejo hvalnice Soncu,

Ki jih tako velikodušno hrani z vsem, kar potrebujejo…

Otroci Neptuna božajo delfine in kite se z njimi igrajo in jih učijo posebnih pesmi, ki odmevajo v globinah oceana in jih slišimo v globoki meditaciji, ko duša odplava domov.

Otroci Marsa se učijo odločnosti.

Učijo se pogumno usmerjati svoja življenja da se lahko mi od njih učimo.

Kadar smo šibki in nevedni…

Otroci Saturna se ves čas učijo pri strogem a pravičnem Učitelju,

Ki jim nalaga najtežje naloge iz enega samega razloga,

Da najdejo svojo pot v labirintu vseh izkušenj in zaživijo svoje pravo življenje….

In mi???

Tisti, ki so ostali smo mi. …. Noben od planetov nas ni tako navdušil kot ta mali modri planet, ki se imenuje ZEMLJA…